No pa imam še eno dogodivščino. Včeraj ko smo tekli po toči smo se dogovorila, da gremo danes s kolesom na Krvavec. In res, brez oklevanja smo odšli, okoli 11 dopoldne, proti Krvavcu. Zaradi včerjšnega šprinta po toči so me noge kar pošteno pekle.
Začetn tempo je bil počasan(sevda saj je bil tek tudi). Do začetka vzpona na Krvavec je potekalo vse glatko, potem pa… Ja čakal nas je križev pot. Že začeten vzpon je bil(oprostite izrazu) svinsko težak. Prestavim v najlažjo prestavo in gonim … in gonim… in gonim(ups kakšno slovenščino mam jst. Gonjenje-Pritiskanje). Noge so me pekle(čist preveč) do vrha pa je bilo… o joj še tok klanca. Klanec je dolg več kot 11 km, pa še to je samo do makedamske poti. Vsak kilometer je bilo napisano koliko je še do vrha. In to me je pošteno jezilo. Imel sem občutek, da mi cesta “govori” kok mamo še do cila. Cel čas sem govoril, čudne stvari, saj taki klanci me psihično ubijejo. Nisem ravno vztrajnež, ki bi vsak dan prekolesaril Vršič potem pa gre še na Lubel in na Jezersko za piko na i pa še na Krvavec. Jst sem navden športnik, ki si sicer želi uspeha v športu, ki ga trenira, vendar pa je za ta uspeh še preveč len.
No in s takim tempom smo počasi nadaljevali proti cilju. Na cesti so bila napisana imena kot so: Luka, Stojan, Ale, Aleš, Marjan…. Najvrjetneje gre za tekmovalce kluba Bambi, ki se vsako leto udeležije tekme-Vzpon na Krvavec.
Ko smo prispeli, do Ambroža na Krvavcu, je bilo do našega cilje približno še 2,5 kilometra. Motivacije mi je začelo počasi zmankovati. Če sem bil na začetku še zagnan, zdaj absolutno nisem bil več. Tudi govoriti sem nehal, edine besede ki sem jih cev čas ponavljal so bile: “Lačen sem, lačen kje je ta ku… vrh”. Zadnje 2 kilometra se je vleko kot cev teden(kadar je šola, seveda). Ko pridemo do napisa 1000, sem vedel da je do vrha še en ku…. kilometer. Pripeljemo do napisa 500, jst sem zgubljal živce. Pridemo do napisa 200, jst sem bil že pošteno živčen, saj sem prej napisal, da me motijo napisi, kjer piše koliko je še do cilja. Ko le prispemo do začetna makedamske poti(naprej nismo šli, saj smo z jeziki že lizali tla) sem se usedel in si privoščil čokolatko. V 20 sekundah čokolatke ni bilo več. Seveda saj sem bil lačen, pojem še eno, se napravimo in odidemo proti tlom.
Ob spuščanju nas je tako zeblo, da se mi je tresla spodnja čeljust in začelo se mi je kovcati po vzponu navzgor. Ustavimo se v gostilni na Ambrožu, kjer smo si privoščili čaj. V čaj si namečem približno 15 žlic slatkorja, saj mi je padel. Popijemo čaj in odidemo proti tlom.
Do Šenčurja se ni dogodilo nič zanemivega, nato pa… Peljemo se po zelo oski cesti(dva pa po dva), ko nasproti pripelje avto. Opazim, da se ne bom umaknil, ampak da bo vozil kar po sredini ceste, zato zavpijem naj se mu čim bolj umaknejo. Zapeljemo že skoraj na pesek, ko se nenadoma frendica vstraši robu (voznik pa je rahlo zavil proti njej) in zadela je v njegovo ogledalo. Voznik obrne, mi se ustavimo. Skoči iz avta in mi zavpija: “A se lohk čez celo cesto vozte!”Gre proti meni, stopim dva koraka nazaj, saj nebi rad dobil batine. Razložim mu, da smo se mu lepo umaknili, on pa je vozil po sredini. Predlagam mu, naj drugič pelja malo bol ob robu. On pa meni nazaj: ” A nj grem v grmovje!” Prekipi mi, rahlo povzdignem glas, mu spet razložimda, da smo se mu omaknili že skoraj na travo. On pa še kar: “Kva voste vštric?” Prevod: Kaj vozite vzporedno? Pravi, da bi najraje poklical policijo, gre gledat svoje ogledalo na avtomobilu in mi začne pamet solit, da smo za vsako nesrečo krivi kolesarji, ker se kao vozimo vedno vzporedno. Dj ne bod pametn stari! Mu spet razložim da smo se lepo mu omikali, vendar on je vozil po sredini ceste. In spet začne: “A nj grem v grmovje drugič?” Totalno se mi zmeša in mu z zelooooo glasnim glasom ponivim, da bi se lako malo ognil, da je avto širok, balanca od kolesa je široka, cesta pa je ozka. A ni logično, da bi se vsi morali ogniti drug drugemi. Nato mu frendica lepo v mirnem tonu razloži(meni je že pošteno vrelo v glavi) vse kar se je pripetilo. Dodam, da naj bo vesel da smo se vstavili. On pa je dejal, da če se nebi vstavili, da bi enega od nas štirih povozil. ŠE UBIT NAS JE HOTU. Se lepo pomenimo, se mu opravičimi(nevem zakaj, sj nismo bli mi krivi), preverimo škodo in ugotovimo da je škode za 0,00 eura. Se poslovimo, zaželi nam srečo(HINAVC) in odidemo proti domu. Celo pot do doma sem ga preklinjal. On bom men govoru, da smo za vse nesreče kolesarji krivi. Frendica me lepo pomiri. Na koncu smo se temu vozniki že smejali.
Ja taka je bla naša zogdba danes. Vse voznike naprošam, da naj bodo strpni do kolesarjev in naj se jim na ozki cesti vsaj malo ognejo, mi pa se nebomo vozili vzporedno. Častna mastna.
Zdj pa spat! No pa lep pozdrav!

No, danes ni bil tako lep pogled na Krvavec. Bilo je megleno.